Za razumevanje, načrtovanje in izvajanje ukrepov za zaščito pred požarom je dobro poznati vsaj osnovne značilnosti procesa gorenja. Od

njih je namreč odvisno, kakšen način zaznavanja je najbolj primeren za posamezno delovno ali poslovno okolje ter posledično za učinkovitost

protipožarne zaščite.

Gorenje je posebna oblika oksidacije, pri kateri se pojavljajo dim, plamen ali žarenje.

Ločimo dve vrsti gorenja in sicer počasno, ki se začne stlenjem ter hitro, pri katerem pride takoj do plamena.

Pri tlenju, kot delu počasnega gorenja, začne gorljiva snov oddajati pline, ki jih lahko zaznamo na različne načine. 

Iz laičnega vidika lahko gorenje (pri trdnih snoveh) razdelimo v tri faze. V prvi se začne tlenje z oddajanjem nevidnih plinov, v drugi fazi se

zaradi tlenja pojavi dim, v tretji pa pride do gorenja in povišane temperature. 

Zaznavanje očesu nevidnih plinov, ki se pojavijo v prvi fazi tlenja, omogočajo t.i. aspiracijski javljalniki. Spadajo med aktivne naprave za

odkrivanje nevarnosti požara, ker delujejo s stalnim vsrkavanjem in vzorčenjem zraka v prostoru. Za primerjavo, dimni javljalniki zaznavajo

pri 5% -10% zmanjšani vidljivosti v prostoru, medtem ko lahko aspiracijskemu javljalniku nastavimo občutljivost 0,0015% zamanjšane vidljivosti. 

Za zaznavanje dima, ki se pojavi v drugi fazi tlenja, imamo na voljo npr. optične kot točkovne in linijske javljalnike. Uvrščamo jim med pasivne

načine odkrivanja nevarnosti požara, saj prisotnost dima javijo, ko jih ta doseže. 

Zaznavanje gorenja pa omogočajo npr. temperaturni kot točkovni in plamenski javljalniki, termični kabel ter različne ampule, ki pod vplivom

povišanje temperature sprožijo sisteme gašenja. 

Pri izbiri javljalnikov je potrebno upoštevati vsaj tri pomembne dejavnike. Da moramo nevarnost požara zaznati čim prej, značilnosti okolja,

v katerem jih nameščamo, in čas posredovanja v primeru sprožitve požarnega alarma. 

Primerov napačne izbire je v praksi namreč kar nekaj. 

Precej značilen so recimo dokaj razširjene gasilne ampule v strežniških prostorih. Nevarnost požara zaznajo šele pri povišani temperaturi,

torej v fazi gorenja, kar je precej (pre)pozno, saj je že potrebno gašenje. 

Kjer prihaja do močnega gibanja zraka zaradi hlajenja naprav in prostorov, niso najbolj primerna izbira niti dimni javljalniki, zato je za strežniške,

telekomunikacijske in podobne prostore najboljša rešitev aspiracijska metoda. 

Nekateri drugi primeri so recimo dimni javljalniki v skladiščih in podobnih okoljih, ki jih prožijo izpuhi viličarjev, linijski javljalniki dima, ki jih

prožijo ptice, dimni javljalniki v prostorih, kjer lahko pride neposredno do požara ali celo eksplozije brez dima in še bi lahko naštevali. 

Prav tako je razlika, če so v varovanem objektu stalno prisotni zaposleni, varnostna ali gasilska služba, če se alarmni signal prenaša na

varnostni nadzorni center, ali pa celo kar na telefonske številke zaposlenih, kar je najslabša možnost. Čas posredovanja v prvem primeru

je lahko bistveno krajši in pravočasen že pri zaznavanju dima, v zadnjem pa do posredovanja morda sploh ne pride.