Iz uporabniškega vidika kakovost slike pomeni, da nam omogoča prepoznavnost dogajanja, oseb in vozil. To lahko dosežemo na različne načine,

odvisno od stanja in naprav video nadzornega sistema.

 
Kamere. Če za video nadzor še vedno uporabljamo desetletje ali več stare in iztrošene analogne kamere, je prvi predlog posodobitev sistema

z digitalnimi napravami. Dokaj preprosta in cenovno ugodna rešitev je tehnologija HDCVI, pri kateri lahko obdržimo koaksialno ožičenje ter

zamenjamo samo kamere in snemalnik(e).

 
Ločljivost. Večje, kot so opazovane razdalje, večja naj bi bila ločljivost kamer, če želimo boljšo prepoznavnost slike. Na krajših razdaljah običajno

zadošča ločljivost 2MP, pri večjih pa kmalu potrebujemo 4MP in več. Zato ni vseeno, kakšne kamere izberemo ali najboljša rešitev, da za celoten

video nadzor uporabimo enake kamere.

 
Monitor. Nič nam ne pomagajo kamere visoke ločljivosti npr. 4MP, če sliko pregledujemo na monitorju z ločljivostjo 1MP. V takšnem primeru je

omejitev za kakovost slike monitor, na katerem lahko izkoristimo samo četrtino ločljivosti kamer. Pri izbiri ali uporabi monitorjev zato upoštevamo

pravilo, da je njihova ločljivost najmanj enaka ločljivosti kamer.

 
Vidna razdalja. Pogosta pomanjkljivost pri postavitvi video nadzora je predstava o delovanju kamer. Kamera deluje podobno kot človeško oko. Kar

pomeni, da ne more hkrati razločno videti blizu in daleč. Zato se moramo za vsako kamero odločiti, kaj od nje pričakujemo in temu primerno nastaviti

njeno vidno razdaljo. Druga možnost so rešitve, ki omogočajo samodejno spreminjanje vidne razdalje glede na zaznavanje gibanja. In tretja, kamere

visoke ločljivosti, kjer lahko posamezne segmente slike ali posnetkov povečamo do prepoznavnosti.

 
Za lažjo predstavo ponazorimo s primerom. Recimo, da s kamero nadzorujemo hodnik dolžine 50 metrov, na katerem so vrata in nas zanima, kdo

vstopa v prostor. V takšnem primeru moramo vidno razdaljo nastaviti tako, da omogoča prepoznavnost na oddaljenosti vrat. Druga možnost sta dve

kameri, ena v bližini vrat, ki nadzoruje vstop v prostor in druga za splošni nadzor hodnika. Tretja možnost pa je samodejna sprememba vidne razdalje

pri vstopu ali izstopu iz prostora.

 
Grafični pogon. Do pred nekaj leti smo za video nadzor uporabljali predvsem snemalnike, ki so namenske naprave ter imajo temu prilagojeno strojno

in programsko opremo. V zadnjem času pa je vedno bolj razširjena programska oprema za upravljanje video nadzora (VMS = Video Management System),

ki jo nameščamo na t.i. video strežnike. Težava nastopi, ker ali kadar strežnik nima ustreznega grafičnega pogona – ali poenostavljeno grafične kartice –,

ki bi ustrezal potrebam za kakovostno sliko. Rešitev je ponovno dokaj preprosta, in sicer, da sliko namesto neposredno iz video strežnika pregledujemo

na delovni postaji z dovolj zmogljivo grafično kartico.

 
V praksi srečujemo še druge primere, povezane s kakovostjo slike, kot je video nadzor v temi in ob slabih svetlobnih pogojih, spreminjanje osvetlitve,

odboji svetlobe – t.i. svetlobne refleksije – in podobno, o katerih smo že govorili ali pa bomo kdaj drugič.

 
Če imate torej težavo s slabo kakovostjo slike video nadzornega sistema in vas zanimajo možne rešitve, kako jo lahko izboljšate, nas pokličite na

številko 01 292 79 00 ali nam pišite na naslov trzenje@akoda.si.