V praksi se večkrat srečamo s primeri, ko so kabelske povezave za video nadzorni sistem težko izvedljive in drage ali celo nemogoče. Takrat

si lahko pomagamo z brezžičnimi rešitvami, ki so postale cenovno ugodne, enostavne in zanesljivejše.

Pred leti je veljalo, da so brezžični video nadzorni sistemi počasni, nezanesljivi in podvrženi različnim motilnim vplivom. Kar je načeloma držalo

in je povezano z razvojem t.i. Wi-Fi tehnologije.

Brezžične povezave delujejo v skladu s standardom IEEE 802.11, ki je nastal šele leta 1997. Podpiral je pasovno širino 2 Mbps, kar je bilo

prepočasno za večino uporabnosti, zato se naprave po tem standardu ne proizvajajo več.

Od leta 1999 se je omenjeni standard razvijal v zmogljivejše različice z oznakami 802.11b/a/g/n, do najnovejšega 802.11ac. Slednji uporablja

dvopasovno brezžično tehnologijo, ki podpira hkratne povezave na frekvenčnih pasovih 2,4GHz in 5GHz ter pasovni širini 1300 Mbps na pasu

5GHz in do 450 Mbps na 2,4GHz.

Ena od večjih pomanjkljivosti brezžičnih omrežij je bila varnost, saj v primerjavi z žičnimi Ethernet omrežji omogočajo vdor brez fizične pristnosti.

Vendar se je tudi ta z leti občutno izboljšala z zaščitnimi protokoli WPA in WPA2.

Osnovna principa za brezžične povezave sta dvotočkovni in večtočkovni, pri čemer mora med oddajnim in sprejemnim delom obstajati t.i. optična

vidljivost.

Dvotočkovna povezava (PtP = Point to Point) je prenos med sprejemnikom in oddajnikom ter deluje na razdaljah do 30 km. Na takšen način

lahko prenašamo slikovni signal posamezne kamere ali več kamer, ki so nameščene na oddaljeni lokaciji, do katere nimamo kabelske povezave.

Večtočkovna povezava (PtMP = Point to Multi Point) pa je prenos med sprejemnikom in več oddajniki oziroma kamerami, ki so v njegovem

vidnem polju ter deluje na razdaljah do 20 km.

Pri brezžičnih rešitvah moramo prav tako ločiti brezžične kamere in prenos slike preko brezžičnega omrežja.

Brezžične kamere imajo običajno vgrajen dokaj preprost PtP vmesnik, s katerim jih povežemo v žično ali brezžično omrežje in so uporabne

na kratkih razdaljah. Pri prenosu slike preko brezžičnega omrežja pa lahko uporabimo običajne analogne ali IP kamere, ki jih povežemo s t.i.

dostopnimi točkami z opisanimi lastnostmi.

Kljub vsem izboljšavam še vedno velja, da je brezžični signal dovzeten za vplive iz okolja in lahko postane nestabilen. Zato takšne rešitve

uporabljamo v redkejših primerih, kot so recimo gradbišča, kjer gre za začasno postavitev video nadzornega sistema, velika zunanja območja,

urbana okolja in podobno.