Načrtovanje, izvedbo in vzdrževanje sistemov tehničnega varovanja objektov določajo ali obravnavajo različni predpisi, pravilniki, standardi, tehnične

smernice in drugi dokumenti. Zato tokrat navajamo deset bolj ali manj znanih določil, ki jih največkrat srečujemo v praksi in njihove pomembnejše vsebine.  

Licenci za načrtovanje in izvajanje sistemov tehničnega varovanja. Predpisuje ju Zakon o zasebnem varovanju, ki določa, da lahko posamezno navedeno

dejavnost opravljajo samo gospodarski subjekti z veljavno licenco, ki jo na podlagi izpolnjevanja več pogojev podeli Ministrstvo za notranje zadeve. Pojma

načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in izvajanje sistemov tehničnega varovanja opisuje 5. člen omenjenega zakona.  

Vzdrževanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite. Ta v 4.členu

določa, da morajo investitorji, lastniki, uporabniki in upravljavci objektov skrbeti za redno vzdrževanje sistemov v skladu z navodili proizvajalcev opreme, ki ga

lahko izvajajo samo pooblaščeni serviserji. Najbolj razširjeni sistemi aktivne požarne zaščite so naprave za odkrivanje, javljanje in gašenje požara, za odkrivanje

in javljanje nevarnih plinov, za odvod dima in toplote in varnostna razsvetljava.  

Preizkušanje sistemov aktivne požarne zaščite. Predpisuje ga isti pravilnik. Za razliko od vzdrževanja, ki ga izvajajo pooblaščeni serviserji, opravljajo preizkušanje

pooblaščeni tehnični pregledniki, ki izdajajo tudi potrdila o njihovem brezhibnem delovanju. Veljavnost potrdil določa 22. člen pravilnika in znaša dve ali pet let.  

Uporaba ionizacijskih javljalnikov požara. Obravnava jo Zakon o varstvu pred ionizirajočim sevanjem in jedrski varnosti ter Uredba o sevalnih dejavnostih, ki

predpisujeta obveznosti uporabnikov. Servisiranje, vzdrževanje in demontažo javljalnikov lahko izvede samo podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje sevalne dejavnosti.

Nepremični sistemi gašenja s fluoriranimi toplogrednimi plini. Obravnava jih Uredba o uporabi fluoriranih toplogrednih plinov in ozonu škodljivih snovi. Nanaša se

na sisteme, ki kot gasilno sredstvo uporabljajo t.i. F-pline, kot so HFC, PFC in SF6. Najbolj razširjeno gasilno sredstvo iz te skupine je FM-200, manj znana pa sta tudi

CEA-410 in FE-13. Ključna obveznost uporabnikov takšnih sistemov je redno preverjanje uhajanja plinov, ki ga lahko opravljajo serviserji z ustreznim spričevalom.

Takšno dovoljenje imajo pri nas samo tri podjetja.  

Zaznavanje CO pri kurilnih napravah. Določa ga Pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav, ki je izdan na podlagi Zakona o graditvi objektov. Ta predpisuje,

da morajo biti v bivalnih in nebivalnih prostorih – kot so npr. kotlovnice – s kurilnimi napravami nameščeni t.i. senzorji CO, izdelani v skladu s standardom

SIST EN 50291.  

Pristopna kontrola na evakuacijskih poteh. Obravnava jo tehnična smernica TSG-1-001:2010, podrobneje pa jo razlaga t.i. Smernica 411. Upoštevati jo moramo,

kadar električno zaklepanje omejuje izhod na evakuacijski poti. V takšnem primeru moramo poleg vrat namestiti tipko za izhod v sili oziroma panik terminal, ki

izpolnjuje posebne zahteve glede delovanja, velikosti, barve in osvetljenosti.  

Biometrijski varnostni ukrepi. Določa jih Zakon o varstvu osebnih podatkov v 78. do 81. členu, ki jih dopušča zgolj v izjemnih primerih. V javnem sektorju, kadar

tako določa zakonodaja, v zasebenem sektorju pa le, če so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti ali varnost ljudi, premoženja ali podatkov, za kar moramo

predhodno pridobiti odločbo informacijskega pooblaščenca.  

Videonadzor. Prav tako ga obravnava Zakon o varstvu osebnih podatkov. Ta določa, da je dovoljeno v delovnih prostorih videonadzor izvajati samo izjemoma,

prepovedan pa je izven delovnih prostorov, posebej v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Pred uvedbo se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnim

sindikatom zaposlenih.  

Posnetki video nadzornega sistema. Obravnava jih isti zakon, ki posnetke varnostnih kamer opredeljuje kot zbirko osebnih podatkov. Zato v 24. do 26. členu določa,

da mora pravna oseba zagotoviti njihovo varnost, določiti odgovorne osebe za dostop in evidentirati vse dostope do posnetkov (kdo, kdaj in kaj), kar najlažje uredimo

z ustrezno programsko opremo za upravljanje video nadzornega sistema.