V praksi pogosto opažamo mnenje, da je za zanesljivo omejitev in nadzor dostopa do območij in prostorov – oziroma pristopno kontrolo – dovolj

že uvedba odpiranja prehodov z osebno identifikacijo. Kar ne drži. Kjer je zares pomembno, da v varovana območja vstopajo samo osebe z

ustreznim dovoljenjem, moramo uporabiti t.i. mehanske ovire.

Sisteme pristopne kontrole uvajamo iz različnih razlogov. Ponekod se želimo zgolj znebiti slabosti mehanskih ključev, drugje izboljšati stopnjo

varnosti zaposlenih in premoženja, v dokaj redkih primerih pa moramo dostop omogočiti zgolj določenim osebam.

Iz uporabniškega vidika sisteme pristopne kontrole običajno sestavljajo električno zaklepanje vrat, čitalniki za osebno identifikacijo in identifikacijski

medij, kot sta identifikacijska kartica ali obesek. Čitalniki so v večini primerov nameščeni na zunanji strani prehodov in redko na notranji. V primeru,

ko je t.i. dvostranska pristopna kontrola nameščena na prehodu, ki se nahaja na evakuacijski poti, moramo upoštevati tudi predpise s področja požarne

varnosti, o čemer smo v preteklosti že govorili.  

Takšne rešitve srečujemo na glavnih vhodih v objekte, dostopih v posamezne etaže, hodnike in prostore. Njihova poglavitna slabost je, da ne

zagotavljajo resnične omejitve dostopa, niti podatkov o vseh vstopih ali prehodih. Kajti, ko je prehod enkrat odprt, lahko vstopijo tudi osebe,

ki dovoljenja nimajo, ali ne da bi svoj prehod zabeležili.  

Za lažjo predstavo ponazorimo s primerom. Podjetje ima na glavnem vhodu čitalnika kartic za vstop in izstop. Ko vstopata dve ali več oseb,

je v sistemu pristopne kontrole zabeležen samo prihod osebe, ki je s kartico vrata odprla. Enako velja, ko recimo na malico odhaja skupina

sodelavcev in je ponovno zabeležen samo prehod osebe, ki je pri odhodu odprla vrata. Kar je povsem logično, saj je nemogoče pričakovati,

da bodo ljudje zaradi sistema pristopne kontrole vstopali in izstopali posamično.  

Iz varnostnega vidika omenjeni prehodi načeloma niso problematični, dokler gre za zaposlene in druge osebe, ki imajo dovoljenje za vstop.

Vendar pa lahko s skupino v varovano območje vstopi tudi nekdo, ki dovoljenja nima. To je značilno zlasti za večuporabniške poslovne in za

stanovanjske objekte, kjer se vsi ljudje med seboj ne poznajo. In če ima oseba nepoštene namene, lahko predstavlja bolj ali manj resno

varnostno grožnjo.  

V takšnih primerih lahko stopnjo varnosti sicer izboljšamo z varnostnimi kamerami, ki delujejo preprečevalno in nam omogočajo kasnejši

pregled dogajanja na vhodih. Vendar s tem še vedno ne odpravimo možnosti nedovoljenega dostopa. To nam v največji možni meri zagotavljajo

zgolj mehanske ovire, kot so t.i. omejilniki prehodov in varnostna vrata.  

Za omejitev in nadzor dostopa poznamo več vrst mehanskih ovir, med katerimi v praksi največkrat srečamo tri izvedbe.  

Nizka (vrtljiva, odmična) vrata uporabljamo v bližini recepcij, kjer se nahaja varnostna služba, saj je njihova slabost, da jih je možno preskočiti.

Namenjena so predvsem doslednemu evidentiranju vstopov in izstopov.  

Pokončna vrtljiva vrata lahko delujejo samostojno, ker v celoti zapirajo varovani prehod in omogočajo samo vstop ali izhod posamezne osebe.

Zaradi robustne izvedbe in izgleda jih običajno srečamo zunaj, redko znotraj objektov.  

Varnostni prehodi, ki so namenjeni uporabi znotraj objektov. Izdelani so v obliki t.i. komore, v katero na podlagi osebne identifikacije vstopimo,

vrata za nami se zaprejo in odprejo se vrata spredaj. Varnostni mehanizem takšnega prehoda je nastavljiva vrednost preverjanje teže osebe,

vgrajen pa imajo lahko tudi npr. detektor kovin ali nevarnih snovi, sredstvo za dezinfekcijo in podobno.  

Poleg pristopne kontrole lahko z omejilniki prehodov izvedemo tudi nekatere druge uporabne rešitve.  

V enem od podjetij želijo zmanjšati čas, ki ga zaposleni porabijo za kajenje. Zato je dostop do zunanje kadilnice omejen z nizkim omejilnikom

prehodov. Iz podatkov o prihodih in odhodih programska oprema izračuna porabljeni čas za kajenje in ga zaposlenim odšteje od rednega delovnega časa.

V drugem podjetju so podobno ugotovili, da se zaposleni precej predolgo zadržujejo na malici. Ker registrator delovnega časa ni imel učinka,

saj se zaposleni niso beležili, so za dostop v interno restavracijo prav tako uvedli nizki omejilnik prehodov. Podobno, kot v prvem primeru, se

prekoračitev predvidenega časa za malico odšteje od rednega delovnega časa.  

In še tretji primer, kjer so omejilnik prehodov uvedli za beleženja koriščenja prehrane. Nahaja se na začetku delilne linije in vsak prehod pomeni 

porabo enega obroka. S tem so preprečili koriščenje več obrokov dnevno in celo koriščenje prehrane zaposlenih, ki sploh niso bili v službi,

vendar so v interno restavracijo vseeno prišli na kosilo…